PETER SEMOLIČ


POGOVOR Z DARKOM CVIJETIĆEM



V pesmi Argonavtska, iz knjige Majhni ekshumatorski eseji (2015), berem: »Leta 1982 sem bil v osmem razredu …« Začel bom z otroštvom, saj obstaja prepričanje, da je otroštvo tisto življenjsko obdobje, ki nas najbolj zaznamuje. Se strinjaš s tem prepričanjem? Kakšno je bilo tvoje otroštvo?

Globoko me je zaznamovalo prvih šest let v Ljubiji, majhnem rudarskem mestu, ki je bilo takrat še pravljično mestece pod borovim gozdom, poleg kopov železove rude. Moji starši so rudarji in rudarjenje bo ostalo tudi moj poklic, rudarjenje v jeziku. Ta Ljubija Rudnik, ki jo je Avstroogrska oplemenitila z najboljšimi obrtniki, najboljšimi mojstri v imperiju, ki so tu ostali in živeli tudi še v Jugoslavijah, bo ostalo moje branjeno polje skozi celo življenje, branjeno z vsako črko. Pravijo, da so v Ljubiji mlademu in genialnemu Robertu Fisherju operirali slepič tekom nekega turnirja, ki ga je organiziral rudnik. Ta slepič, to slepo črevo. Je potem nabreknilo. In počilo. In kup »pijonov« se je izcedilo po šahovskih ploščah, s katerih so že zdavnaj odšli dame in kralji.

Kje in kdaj je poezija stopila v tvoje življenje? Se spomniš svojega prvega srečanja z njo, svoje prve pesmi?

Kino v Ljubiji v zgodnjih sedemdesetih minulega stoletja, moj ded Franjo, železničar, ki je dišal po železniških pragovih in usnjenem plašču, trim steza skozi borov gozdič, otroški vrtec v hiši nekdanjega avstrijskega upravnika rudnika, mama, medtem ko mi soli koruzo poleg bazena, rudarski počitniški domovi v Rogaški Slatini in v Biogradu na moru, cerkvica na hribu in maša, h kateri hiti babica, Toni, Satko, stric Anto in Keja in Hrvoje, oče v izmeni na Brdu, oče, ko me nasmejanega vleče na sankah – to bi bile lahko slike iz prve pesmi. Z njihovo pomočjo sem ohranil občutljivost, s katero si bom razmotaval svet. Takšna so moja stopanja v poezijo. Kondenzat zgodnjega spoznanja. Strinjam se, otroštvo je odločilno, pravzaprav naše doživljanje otroštva, naše hrepenenje, naš arhiviran strah in naše arhivirane groze.

V pesmi Rane v Genizi, ki govori o prepesnitvi Dantejeve Božanske komedije (prevod te pesmi si lahko bralke in bralci preberejo na Facebook strani Poiesis in sicer v rubriki Pesmi pod zaporedno številko 80) pišeš: »Krogla je šla skozi / Pekel Vice Raj.« Kje je bilo, kako je živelo pesništvo v obdobju vojne? Si takrat pisal poezijo? Ali pa muze v vojni res molčijo …

Nič ne molči v času vojne. Tako tudi muze ne molčijo. To je laž topov, ki s tem laskajo sebi. Pisal sem, ker dopoldanske sence obstajajo ne glede na to, ali jih mečejo puške ali cvetoče akacije. Umetnost se bo vedno pojavila, če bo priklicana, razlikuje se samo po glasnosti priklicevanja. Ta drobni žarek, kaplja bolečine in limfe, bučanje našega krvnega obtoka in genius, ki znova požene kri po žilah; genius nima časa za umazanost naših medčloveških hudobij. Meč lahko preseka žilo, a tudi meč drži roka, polna krvi, že utrujena roka. Za to utrujenost sem pisal. Da bi povečal utrujenost v rokah, ki držijo meče.

Adorno je rekel, da je pisanje poezije po Auschwitzu barbarstvo. Zdi se, da tvoje pesništvo to izjavo zanika … Kakšno vlogo ima danes poezija, kakšno vlogo ima pesnik?

Delim Benjaminovo fascinacijo nad Kleejevo sliko Angelus Novus in v tem angelu (razširjenih kril, ki se nošen z burjo pravkar pripravlja, da bo vzletel, medtem pa se ozira nazaj, žalosten zaradi tistega, kar vidi in pušča za sabo) vidim pesnika, ki gleda puščavo tega sveta in ga zapušča, se ga pripravlja zapustiti. Za pesnika je ta slika zamrznjena. Benjamin sliši burjo napredka, ki mrši krila. Pesnik je ne sliši kot burjo napredka, ampak kot prisilo za petje, petje zaradi videnega, zaradi žalosti nad videnim. Krila bodo zato ostala nepotrebna, če je angel resnično Novus. Jan Kott pravi, da je za igralca, ki igra Hamleta, bolje, če se čim manj časa zadržuje po garderobah.

V svojih pesmih pogosto prepletaš mitsko in vsakdanje, miti so polni nasilja, vojn, prelivanja krvi, takšna pa je tudi vsakdanjost. Gre tu za večno vračanje enakega? V čem se bosanskohercegovska vsakdanjost in antični miti ujemajo, v čem se razhajajo?

Miti sistematizirajo, mene pa zanima opuščanje sistematičnega, zanima me, kako na primer prenesti jezik iz občutka gotovosti v polje diskutabilnega, negotovega, nagnjenega k spremembam, sprašujočega. Antični kodi so naši arhetipski skupki, vendar neprepoznavni in mrtvi, če se ne infiltrirajo v meso vsakdanjega. Ta proces je morda bolj razviden v gledališču, kjer posodabljanje antičnega – dobesedno boli od prepoznanja. Vsakdanjost preneha biti vsakdanjost in postane zgodovina, samo če je prepoznana. A prelivanje krvi imamo zapisano na obrazu že od tiste prve zore, ko smo napadli sosednji trop človečnjakov.

Tvoje pesmi osupljajo, šokirajo s svojo vsebino, toda vsebina ni dovolj, če se hoče doseči tak efekt – tu je govorica, ki je nemetaforična in dokumentarna. Kako pristopaš k pisanju pesmi, s čim se bolj »boriš«, z vsebino ali obliko? Ali sploh obstaja v pesništvu razlika med vsebino in obliko?

Pravzaprav tisto, kar naj bi se napisalo, išče mene in tako lahko govorim le o nelagodju odsotnosti. Srečanje je milost, v kateri se tekst in jaz prepoznava. Ne pristopam k pisanju. Pisanje pristopa k meni, da bi se utelesilo. Tekst me obupano išče, da bi dobil sebe, da se vtisnil, razodel svetu. Že narejen tekst išče usta. Ne razpoznavam oblike in vsebine, tudi če bi se ju dotaknil s prsti, ju ne bi razločil. Tekst boli nenapisanost. Pisanje teksta je delo na vrtu, potrpljenje pestiča in žeja med črkami. Ko se končno z mojo roko zgodi pesem, ko ji moj krvni obtok posodi linije črk in jim zmanjša žejo z mojim utripanjem, jo lahko slišim, njo, pesem, kako se hvali drugim, da je ona našla mene in me sežgala. Danes vem, da je empatična imaginacija med nenapisanim tekstom in mano – osnova pesnjenja. Ko prepoznam tekst, ko slednjič zagledam svoj verz, je to empatični napor, da bi dosegel Drugega, radost srečanja, vznemirjenje in znoj pod pazduhami. Zaman se potem zanikava, čeprav se napisano lažje odreče meni.

Poleg tega, da si pesnik in pisatelj, si tudi igralec in režiser. Na kakšen način igralsko in režisersko izkušnjo vključuješ v svoje pesnjenje?

Gledališče je drobljenje in zgodba o drobljenju ter o razpadu rokopisa, medtem ko se uteleša. Gledališče je neodigrano, je alkimistična rekonstrukcija neodigranega. Zato mi je tudi tako blizu, saj je ontološko postavljeno na poetičnem. Vsaka režija je verz, ki se je naučil uporabljati svoje telo, je telovadba smrtnega dela sebe.

Prosil bi te za krajšo refleksijo današnje bosanskohercegovske poezije, katere so njene glavne značilnosti, in kakšna je današnja mlada poezija Bosne in Hercegovine?

Ne uspevamo se odmakniti od travme. Znova in znova se ta pomlaja in uničuje. Povojno obdobje traja v Bosni že polni dve desetletji in že je postalo večna slabost. Manjkajo samorasli mornarji, jablane, divji poganjki željni svobode. Mlada bosanskohercegovska književnost ne uspeva pomiriti militariziranosti in banalnosti v jeziku, v katerem se dogaja, ne uspeva se kaj bistveno odmakniti od splošne provincialnosti. Boji se biti svet.

V tekstu »O drhtečih prstih Ane Larin« pišeš o Nikolaju Buharinu, o tem, kako so se ohranile njegove knjige, celo njegova pisma ljubljeni ženi, izgubile pa so se njegove pesmi, ki jih je pisal v zaporu. Vseeno pa pišeš, pišemo pesmi še naprej … 

Poezija nastaja iz izginotja in izginjanja in nenajdenosti. Milost pesniškega videnja sveta je milost, ki na žalost ni dana vsakomur, kot ni dana milost igranja na klavir ali užitek v grajenju kakšnega Mozartovega divertimenta. Verjamem v obstoj ognja, ki si je izboril, da lahko mimo volje Maxa Broda sežge Kafkov rokopis, ki ga v vsakem trenutku na novo sežiga. Tako da je Proces pravzaprav razpihovanje pepela. In pesnjenje, moje pesnjenje, ni nič drugega kot niz prask, odrgnin, narejenih z jezikom po lastnem somraku.



Pogovarjal se je Peter Semolič




 DARKO CVIJETIĆ

Pesnik, pisatelj, igralec, režiser in dramaturg Darko Cvijetić se je rodil leta 1968 v Ljubiji v Bosni in Hercegovini. Prvo pesniško zbirko »Nočni Gorbačov« je objavil leta 1990, sledilo ji je še pet pesniških zbirk, za zdaj zadnja, z naslovom »Majhni ekshumatorski eseji« , mu je izšla letos, leta 2000 pa je objavil zbirko kratkih zgodb »Manifest Mlade Bosne«. Njegove pesmi so prevedene v več tujih jezikov, v revijalnem tisku so izšle tudi v slovenščini in sicer v reviji Literatura leta 2014 v obsežnem bloku »Iz sodobne bosanske poezije«. Darko Cvijetić živi v Prijedoru, kjer je zaposlen v tamkajšnjem gledališču.
PETER SEMOLIČ

Peter Semolič je pesnik, pisatelj, pisec radijskih iger, esejist in prevajalec. Do zdaj je objavil dvanajst samostojnih pesniških zbirk in roman za otroke "Tipkarski škrat Pacek", s svojim delom pa je uvrščen v okoli petdeset antologij tako v Sloveniji kot v tujini. Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Jenkovo nagrado (1997) in Nagrado Prešernovega sklada (2001). Je soustanovitelj pesniškega bloga "Poiesis" in ustanovni član Kulturno umetniškega društva Poiesis. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik.



 http://www.poiesis.si/pogovor-z-darkom-cvijeticem/





RAZGOVOR VODIO -



PETER SEMOLIČ :

U pjesmi Argonautska, iz knjige Mali ekshumatorski eseji, čitam: »Godine 1982 bio sam osmi razred …«. Počeču sa djetinjstvom jer prema nekim uverjenjima je djetinstvo onaj period života koji nas najviše odredjuje. Da li se slažeš sa tim uvjerenjem? Kakvo je bilo tvoje djetinstvo?

DARKO CVIJETIĆ :


Duboko me je odredilo prvih šest godina života u Ljubiji, malom rudarskom mjestu, koje je tada još bilo bajkovita varošica, podno borove šume, pokraj kopova željezne rude.Roditelji su moji rudari i rudarenje će ostati i moj posao, u rudači jezika.Ta je Ljubija Rudnik, koju je Austrougarska plemenila najboljim zanatlijama, najboljim majstorima imperije, koji su tu nastavljali živote u Jugoslavijama, ostala moje branjeno polje kroz čitav život, svakim slovom.Kažu da su u Ljubiji genijalnom i još mladom Robertu Fisheru operirali upaljeno slijepo crijevo, u toku nekog turnira koji je rudnik organizirao.To slijepo crijevo.Naraslo poslije.I puklo.I gomila se pijuna iscijedila na šahovske ploče, s kojih su davno otišle dame i kraljevi.

PETER :

Gdje i kada je poezija stupila u tvoj život? Da li se sječaš svog prvog susreta sa poezijom, svoje prve pjesme?

DARKO :


Kino u Ljubiji ranih sedamdesetih prošloga stoljeća, djed moj Franjo, željezničar, s mirisom na pružne pragove i gunjeve, trim staza kroz borik, dječiji vrtić u kući nekadašnjeg austrijskog upravnika rudnika, majka dok mi soli kuhani kukuruz uz bazen, rudarska odmarališta u Rogaškoj Slatini i Biogradu na moru, crkvica na uzvisini i misa na koju žuri baka, Toni, Satko, ujko Anto i Keja i Hrvoje, otac u smjeni na Brdu, otac dok me nasmijanog vuče na sankama - to bi mogle biti neke slike iz prve pjesme.Njima sam sačuvao senzum kojim ću sebi razmrsivati svijet.Takva su stupanja poezije u moj život.Kondenzat rane spoznaje.Slažem se, djetinjstvo je presudno, odnosno naš doživljaj djetinjstva, naša čežnja, naši  arhivirani užasi i strah.

PETER  :

U pjesmi »Rane u genizi«, koja govori o prepjevu Danteove Božanske komedije, »Metak je prošao kroz / Pakao Čistilište Raj/«.  Gdje je bila i kako je živela poezija u toku rata? Da li si tad pisao pjesme? Ili Muze za vrijeme rata šute ... 

DARKO  :

Ništa ne šuti za vrijeme rata.Tako ne šute ni muze, to topovi lažu, laskaju sebi.Pisao sam jer i dopodnevne sjenke postoje, bez obzira prave li ih puške ili procvali bagremi.Umjetnost će se uvijek objaviti tamo gdje je pozvana, samo se razlikuju jakosti dozivanja..Mali taj zrak, kaplja bola i limfe, buka našeg krvotoka i nasmijan genius koji ga iznova krvotokuje; nema on vremena za prljavost naših međuljudskih zala.Mač može posjeći venu, no i mač drži ruka puna krvi, već zahvaćena umorom.Za taj umor sam pisao.Za uvećati umor u rukama s mačevima.

PETER :

Adorno je rekao, da je pisanje poezije posle Auschwitza varvarstvo. Tvoja poezija tu njegovu izjavu kao da negira ... Kakvu ulogu ima danas poezija, kakvu ulogu ima pjesnik?

DARKO :


Dijelim Benjaminovu fascinaciju Kleovom slikom Angelus Novus i rado u tome angelu (raširenih krila, koji se, ponešen burom, upravo sprema poletjeti, dok mu je pogled okrenut unatrag, žalostan zbog onoga što vidi i što ostavlja uzlećući) vidim pjesnika koji gleda pustinu ovoga svijeta, i ostavlja ga, sprema ga se ostaviti.Pjesniku je ta slika zaleđena.Benjamin čuje buru progresa koja uzrujava krila.Pjesnik je ne čuje kao buru progresa, već kao moranje pjevanja od viđenog, od tuge viđenog.Krila će i tako ostati nepotrebna, ako je angel doista Novus.Jan Kott kaže da je bolje ako se glumac koji igra Hamleta, što manje zadržava po garderobama.

PETER :


U svojim pjesmama često prepličeš mitsko i svakodnevno, mitovi su puni nasilja, rata, krvoprolića, a takva je i svakodnevica. Da li je tu posredi vjećito vračanje istog? U čemu se bosanskohercegovačka svakodnevica i antički mitovi podudaraju, u čemu se razilaze?

DARKO :


Mitovi sistematiziraju, a mene zanima napuštanje sigurnosti sistematiziranog, zanima me kako jezik, recimo, iz osjećanja sigurnosti prenijeti u polje diskutabilnog, nesigurnog, promjenama sklonog, propitivačkog.Antički kodovi su naše arhetipske nakupine, no neprepoznate i mrtve, ako se ne infiltriraju u meso današnjice.Taj proces je uočljiviji možda u teatru, gdje usavremenjavanje antičkog - doslovce boli od prepoznavanja. Svakodnevica prestaje biti svakodnevica i postaje povijest samo ako je prepoznata.A krvoproliće nam je na licu, još od one prve zore, kada smo napali susjedno čovjekoliko krdo.

PETER :


Tvoje pjesme zapanjuju, šokiraju svojim sadržajem ali sadržaj nije dovoljan, da bi se postiglo ovakav efekt – tu je govor, lišen metafora, dokumentaran. Kako pristupaš pisanju pjesme, s čime se više „boriš“, sadržajem ili formom? Da li uopšte u poeziji postoji razlika izmedju sadržaja i forme?

DARKO :

Ono što bi da je napisano zapravo mene traži, i mogu samo govoriti o nelagodi odsutnosti.Susret je milost u kojoj se tekst i ja prepoznajemo.Ne pristupam pisanju.Pisanje pristupa, da bi bilo otjelovljeno.Tekst me očajan traži, da bi dobio sebe, da bi se otisnuo, objavio svijetu.Tekst gotov traži usta.Ne razaznajem mu formu i sadržaj, čak niti pipajući ne bih mogao da ih razlikujem.Tekst boli nenapisanost.Tekstopisanje je rad u vrtu, strpljivost tučka i žeđ među slovima.Kada se napokon pjesma dogodi mojom rukom, kada joj moj krvotok pozajmi linije slova i umanji im žeđ mojim damaranjem, mogu je poslije čuti, nju, pjesmu, kako se hvali drugima da je ona mene našla i spržila.Danas znam da je empatička imaginacija između nenapisanog teksta i mene – osnov pjevanja.Kada prepoznajem tekst, kada napokon ugledam svoj stih, to je empatički napor ka Drugom, radost susreta, uzbuđenje i znoj ispod pazuha.Uzalud se poslije niječemo, mada je napisanom lakše da me se odrekne.

PETER :



Pored toga da si pjesnik i pisac, si glumac i redatelj. Na koji način iskustvo glumca i redatelja uključuješ u svoje pjesništvo?


DARKO :


Teatar je trošnost i priča o trošnom, i o raspadu rukopisa dok se otjelovljuje.Teatar je neodigrano, alkemijska rekonstrukcija neodigranog.Zato mi i jest toliko u krvi, jer je ontološki postavljen na poetskome.Svaka režija jest stih, koji se naučio služiti svojim tijelom, gimnastika smrtnim dijelom sebe.

PETER :


Zamolio bih te za jednu kraču refleksiju sadašnje bosanske i hercegovske poezije. Kakva je ona danas, koje su njene glavne karakteristike i kakva je današnja mlada poezija BiH?

DARKO :



Ne uspijevamo se odmaknuti od traume.Iznova i iznova ona se pomlađuje i razara.Postratica u Bosni traje već puna dva desetljeća i već je postala vječna lošost.Nedostaju samostalni moreplovci, jablani, divlje izrasline željne slobode.Mlada bosanskohercegovačka književnost ne uspijeva umiriti militarizanost i banalnost unutar jezika u kojemu se odigrava, ne uspijeva se bitno odmaknuti od općeg provincijaliziranja.Ona se boji biti svijet.

PETER :


U tekstu  »O drhtavim prstima Ane Larin« pišeš o Nikolaju Buharinu, kako su sačuvane njegove knjige, čak i pisma njegovoj ženi, samo su se njegove pjesme izgubile.  A ipak pišeš, pišemo pjesme ...

DARKO :


Poezija nastaje od iščeznuća i iščezavanja i nenađenosti.Milost poetskoga viđenja svijeta jest milost koja nije nažalost svakomu data, kao ni milost sviranja klavira ili užitka u zidanju nekog Mozartovog divertimenta.Vjerujem u postojanje vatre koja se izborila da spali Kafkin rukopis, mimo volje Maksa Broda, koja ga iznova spaljuje svakoga novog trena. Tako da je Proces zapravo raspirivanje pepela.Ali pjevanje, moje pjevanje, i nije drugo do niz ogrebotina nanešenih jezikom po sopstvenom sumraku.

Objavi komentar Blogger

 
Top