foto - Mišo Mirković




DARKO CVIJETIĆ


PRVI POLETNI DAN




V otroštvu, na poletnih počitnicah na vasi, sem videval obglavljeno perjad, kokoši brez glav, ki so brezglavo tekale po dvorišču, medtem ko so jim iz vratov brizgali curki krvi. Strina se je nasmejana vračala izza hiše s sekiro v roki, na njenem tenko okrvavljenem rezilu se je zibalo peresce, peresce s kokošjega vratu. Ob večerih smo se nagibali nad kartonsko škatlo, polno piščančkov, starih dve uri, a že sem jih videl obglavljene, kljub vsemu temu cvrkutanju v puhu. S strino sva čebljala z njimi in jih grela v dlaneh.

Tako tudi moja že tri leta pokojna soseda. Najprej so ji zaradi raka odstranili eno, potem drugo dojko in nato še desno roko. Sprašujem se, je rekla, komu neki maham s tisto roko iz smrti.
Pri hasidih si poročene ženske zakrivajo lase. Lasulja se v jidišu imenuje šejtel. Nekatere hasidske ženske si obrijejo glavo na poročni dan in od takrat pa do smrti nosijo šejtel/lasuljo in si nikoli več ne pustijo rasti lastnih las.

Včeraj v mestu na velikem deblu češnje na roko napisan plakat, oglas, v cirilici – KUPUJEM LASE, tik poleg osmrtnice za tukajšnjim starim brivcem.

Moja soseda mi gotovo maha z obema rokama. Strine že četrt stoletja ni več. Stari ročaji sekir so se utrudili od puha kokošjih vratov.

Samo še sivi šejteli pokrivajo trdovratne lobanje hasidskih babic, samo še siv šejtel pokriva pozno vzcvetelo češnjo.




Prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič



(pesem bo objavljena v dvojezični pesniški zbirki  Darka Cvijetića Páraolímpijske hímne / Paraolìmpījskē hîmne, ki izide aprila 2017)






 PRVI DAN LJETA


U djetinjstvu, na ljetnim ferijima na selu, viđao sam dekapitiranu perad, bezglave kokoši, koje su bezglavinjale dvorištem, dok su im iz vratova nalijetali krveni mlazevi. Strina bi se vraćala nasmijana iza kuće sa sjekirom u ruci, na čijem tanko okrvavljenom sječivu se njihalo perce, vratno kokošje perce. Uvečer, nadvijali bi se nad kartonsku kutiju punu dvosatnih pilića, iako sam ih već vidio bezglave uprkos svom tom pijukanju u paperju. Strina i ja bi im tepali i grijali ih dlanovima.

Tako i moja već tri godine pokojna susjeda. Prvo su joj zbog raka mastektomirali jednu, pa drugu dojku, potom i desnu ruku. Uvijek se pitam, rekla bi, kome li onom rukom mašem iz smrti.
Kod hasida, svaka udana žena pokriva kosu. Perika se zove sheytel, na jidišu. Neke hasidske žene briju glavu na dan vjenčanja i, od tada pa do smrti, nose periku/sheytel; i više nikada ne odgoje svoju kosu.

Sinoć u gradu, na velikom stablu trešnje, rukom pisan plakat, oglas, ćirilicom – KUPUJEM KOSU, odmah uz osmrtnicu ovdašnjeg starog brice.

Moja mrtva susjeda mora da mi maše s obje ruke. Strine nema već četvrt stoljeća. Sjekirama se umorile ostarjele drške od vratnog kokošjeg paperja.

Još samo sijedi sheyteli pokrivaju uporne lubanje hasidskih baka, još samo sijedi sheytel pokriva kasno izbeharalu trešnju.





na slovenski -  Vera Pejovič i Peter Semolič



Objavi komentar Blogger

 
Top